S čolnom naokoli

  • Drava - Donava
  • Dreta
  • Ižica
  • Krka
  • Lahinja
  • Ljubljanica
  • Mirna
  • Nanoščica
  • Triglavska Bistrica
  • Vipava
  • 22. 7. 2016 – Po Dravi in Donavi do Beograda

    Matjaž Rebevšek (za poznejše generacije napišimo, da se je to zgodilo v letu gospodovem 2016) se je letos konec julija spet odpravil na daljše potovanje s kajakom. Lani je preveslal reko Savo od hrvaško-slovenske meje do Beograda in imel pri prečkanju hrvaško-srbske meje obilo težav, ki bi se jih dalo združiti v grozljivko. Zato scenaristi, režiserji in producenti – zanimivih tem ne manjka.
    Drava pri Legradu na Hrvaškem Letos je Marjaža, oziroma Ribo, kot ga kličejo prijatelji in znanci, pot vodila po reki Dravi do izliva v Donavo in nato naprej do Belega mesta. V enajstih dneh plovbe se je zbujal v čudovita jutra in zaspal v čarobne noči nad širno vodo obeh rek. Srečeval je zanimive ljudi, ki so jim rečni bregovi Drave in Donave del vsakdanjega življenja, vozil mimo minskih polj in nepreglednih odlagališč nesnage, pa tudi mimo nedotaknjenih bregov iz katerih so njegovo gibanje spremljale številne oči.
    Prostrana Drava zvečer Na dan je prevozil približno 60 km, si vmes naredil enodnevno pavzo, da je skupaj zneslo okoli 500 km. Z vesli se je poganjal s hitrostjo približno 5 km/h, reki pa sta ga nesli še s hitrostjo kakšnih 4 km/h (Drava je nekaj hitrejša od Donave), da se je premikal glede na rečni breg s hitrostjo 9 km/h – seveda odvisno od tega, koliko piva je spil prejšnji večer in koliko so ga ponoči napadali komarji.
    Donava proti Beogradu Drava je v veliki dolžini mejna reka med Hrvaško in Madžarsko, treba je prečkati hrvaško-srbsko mejo, breg je na nekaterih delih miniran, razmere so marsikje neurejene in nedorečene, po reki plavajo rečne deklice – vsa ta dejstva zahtevajo od popotnika obilo previdnosti. Riba je vsekakor previden mož, saj je zadnjih štirinajst dni pred plovbo ves napet skakal naokoli. Predhodno si je priskrbel dovoljenje za plovbo pri hrvaških oblasteh v Varaždinu. Dokument so mu poslali po pošti, v Varaždin pa je moral prej osebno, da je na vlogo nalepil koleke v vrednosti treh evrov – kako prikladno.
    Objave kontaktnih podatkov v tem besedilu Riba ni želel, ker bi mu potem, kot sam pravi, »težili«. Če pa ga bo kdo povabil na pivo in povprašal o kakšni podrobnosti s poti, se mu bo gotovo razvezal jezik. Po rodu je iz Petrovč, zadnja dve desetletji pa živi v Celju. Ne pozabimo še povedati, da je Riba dolgoletni član kajakaškega kluba iz Celja, ki ga je pri odpravi podprl.

    Tomi Kadilnik

    29. 9. 2015 – Samotna Ljubljanica

    V sklopu priprave na vožnjo s kanujem po Ljubljanici od izvira do Špice v Ljubljani, sem si pripravil kopije zemljevida tega dela Ljubljanskega barja in si dobro ogledal to področje. Na spletu sem zasledil zapis dveh popotnikov, ki sta to traso s podobnima čolnoma preveslala v približno petih urah.
    Bili so še zadnji sončni, čeprav hladni, septemberski dnevi, vendar bolj podobni poletju kot zimi, zato je bilo treba nemudoma ukrepati. V torek me je spremljevalna ekipa okoli enajstih dopoldan pripeljala do Ljubljanice pri Verdu. Presenetila me je mirnost toka in zelena barva (foto spodaj), ki jo verjetno daje rastje na rečnem dnu. Ljubljanica pri Verdu Kar hitro se nam je na bregu pridružil radovedni domačin. Ko nam je pokazal točko nekje pri vznožju prvega nadstropja njegove hiše, do koder je segla voda v času zadnje poplave, smo postali radovedni tudi mi. Zavedel sem se, da stojimo na robu čisto drugačnega sveta, ki smo ga vajeni ob reki Savinji. Spokojno mirno globoko vodo in zeleni breg sem v mislih takoj povezal s toplimi poletnimi dnevi, zato sem sogovornika kar z zavidanjem vprašal, če se poleti veliko kopajo. V njegovem glasu sem občutil strah, ko je povedal, da se reke izogibajo, ker je nevarna. Spet nov občutek. Prešernovega Povodnega moža sem čital z zanimanjem, pa ga očitno nisem nikoli začutil, kot čutijo vode Ljubljanice okoliški prebivalci.
    Bilo je že okoli poldvanajste, ko sem odrinil najprej kakšnih deset minut navzgor proti izviru, nato pa s tokom proti Ljubljani. Kmalu sem se peljal pod avtocestnim mostom Verd, ki je bil, to sem ugotovil šele pri Podpeči, do tam zadnji cestni most čez Ljubljanico. Bregovi so porasli z grmovjem in blatni, da je vsak izhod iz kanuja prava muka, ker se ti noge zarijejo globoko v blato. Potem ni čudno, da ljudje barja niso pozidali. Vedno nove kocke mozaika so začele dajati celotno podobo teh krajev, ki bi jo v resnici lahko dobil ob trezni analizi vseh geografskih dejavnikov. Ljudje smo pač bitja, ki jih je treba večkrat butniti v glavo, da v resnici "zakapirajo". V času triurnega veslanja do Podpeči se mi je ob opazovanju krasne okolice hkrati vrtel film iz geografije. Spomnil sem se naporov, ki so jih imeli graditelji avtoceste med Ljubljano in Vrhniko, ko so polagali pod tamponsko nasutje folijo, da avtocesta v barju v resnici plava. Na nizkih bregovih levo in desno so se občasno odprla blatna mesta, polna odtisov kopit domačih živali, kakšnega lesenega mostovža, od koder bi lahko splezal na kopno pa od nikoder.
    Mrzel veter, mi je že na začetku dal jasno vedeti, da sem se na vožnjo po Ljubljanici spravil nekoliko prepozno. Ni bilo prave sparine. Ob vsem tem me je najbolj motila smer vetra, ki piha vedno v nasprotni smeri tvojega potovanja. Z muko sem priveslal do železniškega mosta pri Preserju. Kot ponavadi sem fotokopije karte pozabil doma, zato sem svoje napredovanje opazoval glede na pozicije dveh ali treh cerkva, ki so se dobro videle na vzpetinah ob barju. Takrat sem rekel, da moram te oddaljene točke enkrat obiskati peš. Po kakšnih treh urah borbe v vetrom sem priveslal do Podpeči in ves srečen zlezel iz kanuja.
    Cerkev sv. Mihaela v Črni vasi Vožnja po barjanski cesti iz Podpeči proti Ljubljani je postregla z enkratno krajino in arhitektonsko posebnostjo (foto zgoraj), ki si jo je bilo treba iti bolje ogledati. Gre za cerkev sv. Mihaela v Črni vasi. Zgrajena je bila v letih 37–38 prejšnjega stoletja po načrtih Jožeta Plečnika in na pobudo takratnega trnovskega župnika Frana Saleškega Finžgarja in kateheta Karla Markoviča, Plečnikovega nečaka.

    Tomi Kadilnik

    2014 – Spust po Ižici od Iga do Ljubljane

    Tudi v tem primeru sem zadevo poskusil v naprej teoretično naštudirati. Našel sem nekaj omemb spustov in tudi Iška Adventures, ki take spuste organizira. Zaradi nizkega vodostaja poleti mi je bilo jasno, da je treba iti spomladi ali jeseni tako sem se spravil na Ižico neke majske sobote 2014. Z Ižanke sem se odcepil nasproti Petrolove črpalke (zaviješ desno, gledano iz smeri LJ), pelješ preko mostička in za njim pustiš avto.
    Prvi km ali dva vse v redu, nato pa sem "nabasal" na popolnoma neprehoden 3 – 5 m dolg zamašek goste svinjarije (veje, steklenice, konzerve, plastika), ki je bil popolnoma neprehoden. Iz Ižice sem se nato spravil ven najprej na levem bregu in se po kopnem razgledal, kako mimo zamaška. Žal je bilo nizvodno grmovje tako gosto, da ne bi mogel s čolnom nazaj. Po tem razočaranju je bilo treba nazaj v čoln in poskusiti obhod na desnem bregu, ki se je nato posrečil. Vse to lezenje iz čolna na levi nato desni breg in nazaj je bilo zelo težavno in tudi nekoliko nevarno – če si sam – enkrat sem se z eno nogo pogreznil do kolena in se komaj izvlekel.
    Nadaljevanje je sledilo brez težav, je pa bil občutek nelagoden, ker nisem vedel, ali me kje spet čaka kak tak zamašek, a je bil na srečo edini. Pokrajina je zelo lepa – drug svet – sploh bolj v zgornjem toku  na žalost so se mi tik pred začetkom spraznile baterije v fotoaparatu in nimam nobene fotke.
    Po Ižici sem zaveslal v Ljubljanico in pristal na Špici.
    Po tem "podvigu" sem pisal Iška Adventures glede tistega zamaška, ki bi se ga dalo očistiti z manjšo delovno akcijo. Dobil sem odgovor, da vedo zanj. Žal ne vem, ali je kdo kaj ukrenil, ali ne.

    Patrik Kolar

    21. 4. 2013 - Trnuljčica ob reki Dreti

    Obilne snežne padavine in dolga zima so nakopičile v gorah dovolj zaloge vode, da bodo reke letos še nekaj časa polne. Predzadnjo aprilsko nedeljo sta bila izpolnjena dva pogoja, da je bil spust z raftom zares užitek - pretok vode je bil velik, pa ne poplaven, in bilo je prijetno toplo sončno vreme.
    Trnuljčica ob reki Dreti Čez vse male in večje slapove je šlo brez brez težav, ker je bilo vode povsod dovolj. Na mnogih krajih je bilo opaziti posledice zadnje narasle vode, ko je Dreta odnesla velike količine rodovitne zemlje z bregov naprej v nižje predele. Lesen jez pri hotelu Natura, podrt že v prejšnji povodnji, so uspeli pristojni po zadnji povodnji lepo obnoviti (fotografija).
    Hotel Natura ob Dreti pri Lačji vasi sameva že nekaj časa. Pred leti se je z gradnjo investitorjem zelo mudilo, vedo povedati nekateri izvajalci, nato je bil hotel kakšno leto odprt, potem pa je počasi dogajanje tod okoli zamrlo. Hotel se je potopil v stoletni spanec Trnuljčice, ki čaka na princa z dovolj kapitala in še več izkušenj v turizmu, kot so jih imeli prejšnji lastniki. Lansko leto se je trnje razprlo in hotel so odprli za mesec ali dva. Ko sem se takrat tam ustavil na kozarcu vina, so mi povedali, da sta v lastništvo vztopila dva Nizozemca in en Slovenec in da računajo na goste iz tujine. Junaki očitno niso bili dovolj dobri, da bi ga obudili iz spanca, ker hotel spet sameva. Družbo mu pridejo občasno delat zaljubljeni parčki, ribiči in tudi kakšen mini raft se včasih pripelje mimo.
    Tomi Kadilnik

    9. 12. 2012 - Triglavska Bistrica pozimi

    Triglavska Bistrica v dolini Vrat Triglavska Bistrica teče po celotni dolini Vrat in se v Mojstrani izliva v Savo Dolinko. Kljub hladni decemberski nedelji je bila struga presenetljivo polna in vabljiva s svojo lepoto. Neprekinjena vožnja s kajakom bi bila mogoča vse od izliva slapa Peričnika navzdol mimo Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani (velja si ga ogledatiogledati) in pogumno naprej.

    21. 10. 2012 - S kajakom po reki Dreti

    Dreta izvira pod prelazom Črnivec in teče po Zadrečki dolini, ki je dobila ime po reki. Dolina se pri Gornjem Gradu malo razširi, zares pa se odpre v terasasto ravnico šele pri kraju Kropa. Tam se Dreti z desne strani pridruži rečica Kropa. Ta priteče iz številnih izvirov neposredno izpod kraškega terena Menine planine. Kropa (8°C) je kriva za relativno nizko temperaturo Drete, ki malo nižje tudi v najhujši poletni vročini ne preseže 15°C. Kopanje v številnih tolmunih Drete poleti je zato prijetna osvežitev, ki ni za zmrzljivce.
    Reka Dreta v zgornjem toku Strugo reke po večini sestavlja apnenčasti prod in lapor, v mirnejših predelih pa ga prekriva nekaj centimetrov blatnega mulja. Široka je od pet do 10 m in z obeh strani obdana z visokim rastjem, ki zapira pogled od zunaj na reko in ustvarja življenjski prostor za številne živalske in rastlinske vrste. Mir na vodi znajo ceniti mnogi športni ribiči običajno v popolni ribiški opremi. Ti so tako zatopljeni v metanje muhe in hitro potegovanje (ujemi in spusti – ko ribo ujameš, jo izpustiš), da skoraj ne opazijo drugega dogajanja okoli sebe. Človek, ki ne lovi rib, se vpraša, kaj pa imajo sploh od tega. »Božji mir, lahko je tudi terapija za živce, če hočete,« ugotoviš, ko se zaveš površinskosti vprašanja. Seveda, tam kjer so ribiči, so tudi ribe in teh je v Dreti obilo lepih postrvi in klenov.
    Po vodotokih se v zadnjih desetletjih za razvedrilo spuščajo ljudje v raznovrstnih plovilih. Po Dreti je mogoča plovba le spomladi in jeseni, ko je pretok večji, najprimernejši plovili pa sta manjši raft in kajak. S slednjim sem se sončno oktobrsko soboto spustil od mosta v vasi Otok do izliva pri gradu Vrbovec. Vse skupaj je trajalo slabe tri ure. Svet na reki je običajno čisto drugačen od tistega, ki ga vidimo od zunaj. Ker pogled ven zamejuje visoko rastje, lahko določaš svoj položaj le po vzpetinah naokoli in po mostovih čez vodo.
    Predvsem v zgornjem toku je pred desetletji voda poganjala številne žage in mline, saj so tukajšnji prebivalci znali ceniti delo vode. Pri Bočni je bilo tudi zbirališče za hlodovino, ki so jo po vodi spravljali naprej v bližnje in daljne kraje. Seveda so ti časi že zdavnaj mimo in na žage in mline spominjajo le še ostanki betonskih temeljev in kakšna lesena zgradba.
    Pod nekim mostom sredi poti sem se peljal mimo ribiča srednjih let, ki je zasanjano sedel in metal svojo muho v vodo neopisljivo zelene barve. Ko sem prišel dovolj blizu, da sem lahko razločil poteze na njegovem obrazu, sva se eden drugemu nasmejala. Pomislil sem: »Človek uživa in vé kaj hoče.«
    On si je tudi verjetno ustvaril svojo predstavo o meni, ki pa je ne poznam, in začel z vprašanjem: »Do kam se pride s čolnom?« Zabavljivo sem odgovoril: »Do Črnega morja.« Potem sem ga prosil, naj naroči moji spremljevalki, ki bo prišla, naj me počaka pri naslednjem mostu, in nadaljeval vožnjo.
    Na celotni poti je približno ducat jezov visokih od pol do metra in pol, ki jih je mogoče vse prepeljati s čolnom, če je le pretok dovolj velik. Prej si jih je dobro ogledati od spodaj, da ga prečkaš na mestu, kjer ven ne moli kakšna skala ali hlod. Zato je treba reko že od prej poznati ali pa stopiti iz čolna in razmere dobro preceniti. Reka te tako z manjšimi ali večjimi zapleti vodi proti izlivu. Zaplete jemljimo dobesedno. Na velikih rekah imaš težave z vodo, na malih pa imaš težave z okoliškim grmovjem, katerega se je treba izogibati. Stvar je preprosto zapletena. Na nekaterih mestih se struga zoži in stisne pod enega od bregov poraslega z vejevjem, ki moli nad gladino struge. Tok zanese čoln pod vejevje, z veslačem pa se zgodi kar se pač zgodi. Obstaja več variant: da se nekako z veslom in rokami prebiješ skozi goščavo, da se ti veslo zaplete v vejevje ti pa greš s čolnom naprej ali da se prevrneš ter se nato privlečeš iz vode.
    Ker je struga relativno ozka, vode pa je običajno ravno toliko, da jo je še mogoče prepeljati s čolnom, je treba biti tisti dve uri stalno pozoren. Komaj prideš iz enega toka, se je treba potruditi, da naravnaš čoln za vstop v drug ovinek, drugače se kam zaletiš ali pa nasedeš. Pogosto se namreč dogaja, da v času najboljše vode in lepega vremena človek nima časa in obratno.
    Podobno je s časom in denarjem. Mnogi imajo časa na pretek, pa nimajo denarja, veliko jih ima denar, pa nimajo časa. Zgodi se tudi, da imajo ljudje čas in denar, pa nimajo motiva, oziroma ne vedo zakaj bi sploh kaj počeli. Ta svet je v resnici pester. Prijatelj, večni študent filozofije, mi je nekoč razložil, da je Aristotel zapisal, da se bivajoče razodeva mnogotero – bo res držalo.
    Reka Dreta v spodnjem toku Tako sem se mimo naselij Volog, ki že spada v Občino Nazarje, Šmartno ob Dreti, kjer imajo osnovno šolo, Zgornje in Spodnje Kraše, kjer ravnokar gradijo nov most, Potok, Lačja vas, v bližini katere sameva hotel Natura, Kokarje, ki je znano po gostilni Rdeča armada in Žlabor preko brzic, jezov, tolmunov in ovinkov pripeljal v Nazarje.

    Tomo Kadilnik

    9. 6. 2012 - Spust po Soči (Voda za vedno)

    Štart bo ob 11. uri v Kobaridu. Dolžina je 10 km. Cilj je v Volarjevem.

    2. 6. 2012 - Argonavtski spust po Ljubljanici (Voda za vedno)

    Štart bo ob 11. uri v Vrhniki ali Podpeči.

    2. 6. 2012 - Z raftom po Grušoveljskem kanalu

    Že lep čas sem opazoval kanal, ki teče skozi Grušovlje in ga spet vidiš z glavne ceste blizu Brinečevega mlina. Prve podatke o kanalu (domačini mu pravijo Struga) sem dobil od ribičev, ki so negodovali zaradi nizkega pretoka Savinje zaradi, verjetno, prevelikega odvajanja vode v kanal. Nato sem izvedel, da stoji na kanalu okoli osem malih hidroelektrarn, pozimi sem slišal novice o zamrznitvi, da so morali celo s kopačem predreti zamašek. Moja radovednost, da bi izvedel kaj več o tem kanalu in svetu okoli njega se je zato še povečala – spomnil sem se srednje elektrotehniške šole, ko smo se gulili o sestavnih delih hidro- in termoelektrarn. Od okoliških prebivalcev sem tudi izvedel, da so kanal (mlinščico) zgradili po prvi svetovni vojni in da je takrat njegova voda poganjala veliko število žag in mlinov.
    Prejšnjo soboto je sijalo sonce in s hčerko sva se na hitro odločila, da se spustiva po kanalu z našim mini raftom, potem pa na predstavitev knjige o gornjegrajski katedrali. Žena naju je pripeljala na izhodiščno točko za tovarniškim kompleksom v Ljubnem. Do Prodnika in naprej do Grušoveljskega (tudi Kolenčevega) jeza je šlo hitro. Neposredno pred zapornico pri vhodu v kanal sva morala čoln potegniti iz vode. Za zapornico naju je čakalo gosto vejevje, da sva se komaj vsa popraskana prebila skozi, a voda je tam zelo hitra. Pred vsako zajezitvijo se tok malo umiri, saj je za elektrarno bistven čim večji padec, ko pretvarja potencialno energijo vode v električno. Čoln pa je treba vsakič izvleči, ga nesti naokoli po različnem terenu, čez koprive in grmovje spet nazaj v vodo. Ko si končno v vodi, gre lepo naprej mimo kokošnjakov, žag, travnikov in lepo urejenih vrtov z zelenicami .
    Grušoveljski kanal Za zelo nevarno med dve uri trajajočo plovbo po kanalu se je izkazalo plutje pod mostovi (foto zgoraj). Nivo vode v kanalu namreč minimalno niha, ker ga uspešno regulirajo z zapornico, zato so lahko mostovi le malo nad tokom vode. Pri tako tesnem stanju se človek mimogrede ušteje. Voda ima svojo moč in nezadržno nese čoln pod most, v tistem kratkem času, ki ti je na voljo pa morda ne uspeš skriti glave ali kolen dovolj nizko – posledice so lahko usodne. Druga nevarnost so zapornice zajetij – iz vode je treba vedno spoštljivo pred rešetkami, da te tok vode ne prilepi.
    Navkljub težavam pa se je avantura izplačala, pa čeprav smo bili potem na žalost zamudili predstavitev knjige v Gornjem Gradu.

    Tomo Kadilnik

    2. 6. 2012 - 22. mednarodni ekološki spust po Kolpi

    Štart bo v Srobotniku od Kolpi. Dolžina spusta je približno 30 km. Cilj je v Žagi - potok pri Bilbi.

    27. 5. 2012 - 36. Spust po Krki (Voda za vedno)

    Štart bo v vasi Krka ob 11. uri. Dolžina spusta je približno 12 km. Cilj je v Šmihelu.
    Pred štartom se udeleženci naj ne pozabijo oglasiti v stari oštariji.


    Po Krki od Žužemberka do Save

    Reka Krka izvira v sifonski jami nad vasjo Krka. Vode se nabirajo v sifonu iz druge – grosupeljske strani, kjer potoki poniknejo v podzemlje. Njena skupna dolžina od izvira do izliva v Savo znaša 111 km. Nekje ob zmernem vodostaju je za vožnjo s kajakom primerna že malo niže od vasi Krka, za kanu pa šele od Žužemberka, saj ji od tu dalje številne pregrade umirijo in poglobijo tok. V zgornjem toku je precej mrzla zato pride neoprenska obleka za kajak zelo prav, medtem ko se spodaj bolj odkrije soncu in se vsaj poleti segreje na temperaturo idealno za kopanje.
    Od Žužemberka, nekdaj središča celotne pokrajine, do Save je Krka dolga prek 80 km, za kanu to pomeni vsaj 16 ur veslanja, ki se ga da zelo lepo razdeliti na dva dneva. Ob reki se nizajo mnogi gradovi in mlini ali pa vsaj ruševine, ki pričajo o nekdanji veličini in pomembnosti tukajšnjih krajev in njih gospodarjev, na reki pa približno 20 večjih pregrad, po katerih je potrebno čoln po vrvi spustiti na nižji nivo. Previdnost velja brodenju s čolnom skozi plitvine, v njih so tudi do pasu globoke luknje, nevarne za zlom pa so tiste globoke za gleženj. Morda bi za večino predelov veljalo pravilo, da so globlji prehodi ob straneh struge, plitvine pa bolj na sredini. Včasih, vsaj v okolici Otočca pa je potrebno iti za nosom, posebej, če je vodostaj nizek.
    Časovno so kraji med seboj oddaljeni nekako takole: Žužemberk - Dvor, 1h; Dvor – Soteska, 1,5h; Soteska – Straža, 1,5h; Straža – Novo Mesto, 2h; Novo Mesto – Otočec, 2h; Otočec – Kostanjevica, 4h; Kostanjevica – Sava, 4h. V prvih urah se potroši kar nekaj časa za spuščanje čolna, medtem ko so pregrade v spodnjem delu redkejše in se zadnje ure skozi neskončno ravnino proti Savi že vlečejo. Na bregovih in otokih tega dolenjskega bisera se ponuja nešteto prekrasnih prostorčkov za počitek, kopanje, sedenje ob čudovitih slapovih oziroma pečenje in kuhanje. Naj pripomnim, da so vodotesno zaprti sodi v katerih so shranjeni pomembni deli opreme, kot so fotoaparati, spalne vreče, šotori, dokumenti, skoraj nujen del opreme, saj je v nasprotnem primeru usoden za odpravo že en sam nepreviden trzljaj, pa je polovica opreme uničena, ostalo pa se suši dva dni. Najpogostejši besednjak na plovbi po Krki so vzkliki: "Poglej! Kakšni komadi!", "Oooooo! Najmanj takšnale je šla tamle!". Iz tega sledi, da je v reki resnično obilje rib in tudi pernatih živali, ki jih kanu, ki tiho drsi po gladini, preseneti, in zaprhutajo iz obrežnega grmovja. Med njimi je morda najbolj izstopajoča siva čaplja, potem pa so tu še race, gosi, labodi.
    V zadnjih letih se je za očiščenje že precej onesnažene Krke nekaj premaknilo. Javnost je začela razpravljati o preobremenjeni novomeški čistilni napravi, bilo je več akcij za očiščenje obrežja, tako da vrečk in podobne navlake na Krki ni opaziti, veriga stečajev nasploh po Sloveniji je imela tudi pozitivno plat, saj je prispevala k zaprtju nekaterih podjetij, ki so močno obremenjevala okolico. Zanimivo teorijo je povedal tudi g. Jamnik, inštruktor veslanja in dober poznavalec Krke, da se občasna onesnaženja, cvetenja, pomori rib zgodijo, kadar se želijo onesnaževalci pri napovedi za močan dež znebiti velike količine obremenjujočih snovi, misleč, da bo voda narasla in vse skupaj odnesla, meteorologi pa se zmotijo, dežja je malo, koncentracije onesnaženja pa velike. V zgornjem delu Krke je bilo opaziti tudi vidro, ki je znanilec svetlejšega obdobja v odnosu do reke.
    V petek zvečer sva si s prijateljem postavila šotor na vaški zemlji v Žužemberku. Bilo je sicer precej toplo, a je rosa ob Krki tako močna, da bi bila brez šotora zjutraj premočena. Pri pripravah na odhod sta nama delala družbo kobila in žrebiček, ki je v veliko veselje posebej mlajših obiskovalcev kraja. Najin sposojen kanu je bil na vodi in začelo se je. Po navadi se prevrneš na začetku, ko še nimaš pravega občutka, zato sva zamahovala počasneje, pa tudi meglice na vodi in občutja, ki te spreletavajo, ko skoraj neslišno drsiš po kristalni površini, ti upočasnijo gib in odprejo čakre. Temne sence pod trupom čolna so bile vzrok, da je bilo Emilu spet žal, da s seboj ni vzel trnka. Prva ovira na poti nama je bil Dvor, ki mu je še pred sto leti dajala kruh in veljavo železarna znana po svojih ulitkih topov. Kar srečno sva jo prebrodila in nato še naprej Sotesko, Stražo do Novega Mesta, kjer sva si v neki gostilni ob reki privoščila počitek ob pivu. Globoki naslonjači naju dolgo niso spustili iz svojega objema, prijetno so deli najinima hrbtenicama. Do kraja, kjer sva se namenila prenočiti, so nama ostali še dve debeli uri čistega veslanja, zato sva se morala nekako odtrgati, da bi še pred temo našla "Torresov prehod skozi veliki koralni greben" okoli Otočca. Bilo je nekaj krize, preden sva se prebila do kampa. Neka družba si je že veselo kurila svoj ogenj, zato sva tudi midva hitela postavljati šotor in iskati dračja zanj. Na zalogi sva imela še kolobar "pasje radosti", ki me je premamila zjutraj v trgovini v Žužemberku. Ne bi govoril o principih pečenja navadne klobase (pasje radosti) na ognju, ker to zahteva od udeleženca veliko teoretičnega in praktičnega znanja in bi bilo za bralca brez predznanja pretežko. Povem naj le, da obstaja več načinov in njihovih variacij. Emil je pekel klobaso na dolenjsko-sevniški način, saj je po rodu Dolenjec, sam pa sem jo pekel na savinjsko-celjskega.
    Naslednje jutro sva se dokaj pozno zbudila, v kosteh sva čutila utrujenost od veslanja, v glavah pa posledice dela avgustovskega sonca. Brez zajtrka sva se takoj premaknila naprej in se po slabi uri ustavila na precej velikem otoku, ki ni vrisan v specialki tega področja. Emil je ta otok poznal že izpred dveh let, ko je tukaj na poti proti Kostanjevici z družbo taboril. Večkrat mi je omenjal doživljaj, ko je moral najin skupni prijatelj "Boko" na tem otoku za stavo pojesti živo ribo – in jo v resnici je. Prvopristopniki iz modernega sveta si od nekdaj jemljejo pravico, da za stari svet poimenujejo odkrite dežele, tako sem ta otok poimenoval "Sveti Emil". Na njem je vse, kar ti duša poželi: majhna plažica, skakalnica, ki so si jo naredili domači otroci in prostor za šotor. Midva sva si tukaj skuhala kavo in spražila preostanek "pasje radosti".
    Sledila je naporna in precej enolična vožnja do Kostanjevice, mesteca na otoku, kjer ima obiskovalec kaj videti, nato pa po krajšem odmoru še štiriurno trdo delo do izliva Krke v Savo.

    Tomi Kadilnik

    Po reki Lahinji do Črnomlja

    Če hoče človek doživeti pravo neokrnjeno naravo v Sloveniji, se mora spustiti po reki Lahinji. Njeni meandri, vodno rastlinje in skoraj neopazen tok spominjajo na reko iz deževnega pragozda. Primeren dostop z avtom do reke je pri Pustem Gradcu, približno 7 km po cesti iz Črnomlja proti Vinici. Tu se začne krajinski park Lahinja, ki se razteza približno 3 km proti jugu, in obsega področje nekaj km2 skoraj nedotaknjenega kraškega sveta, ki ga nekateri prizadevni domačini ob pomoči in spodbudi strokovnjakov od daleč naokoli skušajo ohraniti prvobitnega.
    Ob reki pri Pustem Gradcu stoji Klepčev mlin ter domačiji starih in mladih Klepčevih. Oče Klepec rad spregovori o gradu, ki je stal nekoč tukaj in zapiral pot na ozemlje, ki ga z druge strani obkroža rečni meander, nanj pa spominja samo še travnata vzpetina. Pokaže vam tudi delovanje svojega mlina, iz katerega pride ajdova moka iz ajde okoliških kmetov. Mlajši Klepčevi pa vas radi popeljejo po krajinskem parku, vam povedo marsikaj o tamkajšnjih edinstvenih kraških pojavih, rastlinah in živalih.
    Od Klepčevih se je s čolnom mogoče prebiti 2 km po rečici navzgor potem pa jo rastje in podrta drevesa neprehodno zaprejo. Lahinja se razširi tudi do 10 m in več, vendar pa se lahko že v naslednjih metrih zoži samo na dva metra. Veje grmovja in dreves, ki rastejo ob njej pa jo lahko popolnoma zaprejo, tako da na nekaterih mestih človek sploh ne vé, kje je nadaljevati. Včasih zapre čolnu pot izruvano drevo ali nanešeno suho vejevje – resnični pragozd. Skozi belokranjske gričke si je vrezala globoke kanjone in teče enako mirno brez naglice spokojno naprej. Na nekaterih mestih je nekaj metrov globoka. Za to poskrbijo le trije jezovi ob mlinih, ki se nizajo do Črnomlja. Ob deževju naraste samo za kakšen meter, saj ima reka v zgornjem toku dovolj polj, kamor razlije odvečno vodo.
    Z Emilom sva se nekako opoldne pripeljala do Klepčevih. Emil je skrbel, da sva si nakupila hrane za obilno malico, ki jo je sestavljal kozarec feferonov z dodatki. S prepričevanje sem le nekako dosegel, da sva namesto ostrih kupila polostre. Ob tem sem si od njega izposloval obljubo, da bo zato veslal kot se spodobi. Po jedi sva napihnila najin gumenjak in se spustila v divjino proti Črnomlju. Emil je veslal spredaj kakor pravi galjot, sam pa sem krmaril zadaj. Prebijala sva se preko podrtih dreves skozi zapore iz vejevja in dračja po z vodnim rastlinjem zaraščeni gladini.
    Pri naslednjem mlinu, kjer sva se malo ustavila, naju je mlinar, ki je prišel iz hiše, hitel spraševati: "Žejna pa sta kaj?" Potem je prinesel belokranjski tolkec in nama razkazal notranjost mlina. Sam ga je obnovil, kar mimogrede zahteva ogromno dela in spretnosti. To je pospremil z besedami: "V penzijo sem šel, pa sem naredi, kaj pa hočeš." Po petih urah potovanja sva le ugledala prve hiše Črnomlja in pod njihovim tromostovjem izvlekla čoln iz vode. Vrgla sva kovanec, ki je odločal, kdo bo šel štopat nazaj po avto, ki sva ga pustila v Pustem Gradcu. Opravilo je doletelo mene, Emil pa si je privoščil steklenico Laškega, saj so feferoni po petih urah že zdavnaj popustili.

    Tomi Kadilnik

    Po nemirni Mirni

    Nekako vstran od ustaljenih poti, med Trebnjim in Sevnico, se razteza porečje reke Mirne. Za dokaj nepoznano reko je precej dolga, saj je njena struga, od izvira, nekje severno od Gabrovke, do izliva v Savo pri Sevnici, dolga debelih 45 km. Dolgo teče le kot droben potoček, na poti pa se ji pridruži lepo število manjših, tako da je pri istoimenskem trgu Mirna že rečica, z regulirano strugo. Teče naprej skozi Mirensko dolino mimo Mokronoga, Tržišča, družno z železniško progo in cesto skozi pravcato sotesko do Save.
    Ob normalnem vodostaju je primerna za čolnarjenje le zadnjih deset kilometrov. Bregovi so zelo porasli in udobnih pristopov k vodi v zgornjem delu ni v obilju. Lep dovoz in zajezitev je blizu kraja Dol. Prve tri km teče precej lagodno z ne prevelikim padcem in krmarju ne povzroča prevelikih težav; slediti je potrebno le glavnemu toku in se izogibati vej. Ponuja čudovite prodnate sipine, tolmune in preseneti s svojim ribjim bogastvom. Opazovalcu s ceste ne dovoli pogleda na svoje skrivnosti, ki so skrite za obrežnim grmovjem.
    Pri kraju Jelovec se začnejo reka, železnica in cesta stiskati na ozkem območju in struga postaja polna udornih skal, ki zaradi poraslosti in odbijajoče svetlobe niso vidne, preden nanjo ne nasedeš. Voda ima naslednjih šest km precejšen padec in prebijanje po nepredvidljivih brzicah je lahko zadovolji prav vsakogar. Kanuji in spusti so neprimerni; Mirna, ki ni čisto nič mirna zahteva bistveno okretnejša in odpornejša plovila, kot so kajaki in manjši gumenjaki. Zmerna vožnja od Dola do izliva v Savo traja od tri do štiri ure.
    Jesen naznanja svoj prihod s hladnejšimi jutri, megla se iznad porečja vedno bolj leno vzdiguje. Če je vreme jasno, pa v poznih dopoldanskih urah sonce prijetno toplo posije, tako da je vožnja kljub nekoliko hladnejši vodi v užitek. Okoli enajste ure sva se z ženo peljala po cesti tistih deset kilometrov v smeri od Sevnice proti Mokronogu. Vožnjo ob toku reke sva izkoristila za oglede struge, čeprav sva si jo že prej dvakrat ogledovala. Na odsekih, ki so bili vidni s ceste, je delovala zelo lagodno in najinih naslednjih nekaj ur sva si predstavljala v lenarjenju na vročem soncu. Začela sva elegantno, saj nama čoln kljub nizki gladini ni nasedal na prodnatem dnu. Temu gre zahvala konstrukciji čolna, še bolj pa Zlatini telesni teži, ki jo je v zadnjem letu uspela znižati za 5 kg. V rečnih zavojih se je bilo potrebno z vesli odbijati od brega; tok v zavoju teče pod nagrmadenim dračjem, čoln pri tem zato kaj rado nabije vanj. Po vsakokratni uspešni izpeljavi sva se drla kot živina, s tem sem v ekipi ohranjal borbeni duh. Edine priče najinega početja so bile mrcine v vodi, podusti velikanke, ki bi jih vsak ribič s ponosom kazal prijateljem, če bi mu jih uspelo prepričati, naj se ujamejo na njegov trnek.
    Po eni uri sva prišla v sotesko. Reka se je razširila in na marsikaterem delu je bilo potrebno namočiti noge v mrzlo vodo ter prebroditi odsek poln slabo vidnih skal tik pod gladino. Tok je večkrat vstopil v ozek prehod in lagodno sedenje na klopi ni več zadoščalo zahtevam. Do konca sva prebila na kolenih in se odrivajoč od skal prebijala naprej. Temu početju so v Ameriki davno nazaj dali ime 'rafting'. V slovenščini pomeni ta beseda splavarjenje. Ker pa se v novejšem času sliši bolj moderno, bolj pomembno, če z angleško besedo izrazimo, da smo nekaj počeli, in je izraz sam bistvo početja, ki je samo po sebi precej zanimivo, potem osebno mislim, da je ugoden psihološki moment tisti, ki odtehta popačenje slovenščine na drugi strani.
    Zlata je počasi postajala vedno bolj samozavestna in je pravilno zaključevala, da sva samo midva tista, ki lahko čoln krmariva, zato sva si zelo prizadevala in na koncu postala že izvežbana posadka. Čoln nama je enkrat skozi odtočno luknjo sicer popolnoma zalilo, a sva imela stvari za preobleči v vrečah in so ostale lepo suhe.

    Tomo Kadilnik

    Po Nanoščici in Pivki do Postojnske jame

    Med Nanosom in Postojno se razteza Postojnska kotlina. Po tej kotlini skoraj brez padca se vije reka Nanoščica. 3 km pred Postojno se združi z reko Pivko in pod tem imenom voda nadaljuje svojo ustvarjalno pot v podzemlje, ki nosi ime Postojnska jama. Za plovbo je primerna od mosta pri kraju Fara do vhoda v jamo, kar znaša približno 15,5 km, srednja dolžina brez vključitve meandrov pa znaša samo 8 km, medtem ko je zračna linija še dosti krajša. Ob njenih meandrih, ki jih je zares veliko, se širijo močvirnati travniki in na redkih vzpetinicah tudi njive. Svet od reki je skoraj neposeljen, kar je značilno za vsa kraška polja, saj so si ljudje nekdaj znali izbirati varen kraj pred povodnjimi za svoje domovanje. Redke vasice ležijo na nekoliko višjem svetu. Maloštevilen živelj, nič industrije in ekstenzivno kmetijstvo so predpostavke za biološko in kemijsko neonesnaženo reko; sicer bi kaj kmalu postala črna gmota umazanije, v resnici pa je raj za hlajenje vročih glav daleč proč od ponorelega sveta.
    Nanoščica ima večino leta majhen pretok in skoraj nikakršen padec, sposobnost samoošiščenja zaradi neznatnega mešanja s kisikom je zato izredno nizka. Zgornji del, nekako prva polovica toka, je nenavadno širok in globok; zajezujejo ga trije umetni jezovi, ki se nizajo do prvega in edinega mostu na polovici reke. Širina preseže na nekaterih mestih 10 m, globina pa tudi nekaj metrov, še posebej ob visoki vodi, katere nivo lepo kažejo korenine drevja ob toku, ki so ob nizki vodi na suhem. V drugem delu jezov ni, zato se Nanoščica za kakšen km zoži v neznaten potok, širok manj od enega metra, urezan v mehko prst nekaj metrov globoko, ki se enako kakor prej vije obdan z rastjem skozi kotlino. Prav na tem mestu se dá zaslediti mrtve kolonije potočnih škržkov, ki ob nizki vodi spominjajo na gojišče ostrig v morju. Po vsakem manjšem padcu je voda plitkejša, nato pa počasi postaja spet globlja. Struga postaja proti Postojni polna ostrih skal, ki so posledica izpiranja zgornjih blatnih plasti. Združitev s Pivko skoraj ni omembe vredna, saj Pivka ob nizki vodi priteče v Nanoščico kot majhen potoček. Nato se voda dobesedno razlije v ravnino pred Postojno in tvori mogočne rokave in meandre, ki bi jim človek lahko mimogrede rekel jezero. Takšno spoznajo tudi obiskovalci Postonjske jame, če se s kanujem podajo v notranjost na raziskovanje njenih rokavov. Z Emilom sva se nek julijski večer pomikala proti Postojni v koloni dopustnikov in prav vesela sva bila ob misli, da nama ne bo potrebno z njimi dlje kot do Postojne. Na mestnem trgu pred hotelom v Postojni, kjer je bilo zelo živo, sva naredila strateški načrt in se nato odpeljala najprej do mosta čez Nasoščico pri kraju Fara. Bil je zadnji krajec, zvezd pa tudi malo, torej zelo temno; iskala sva primeren prostor, kjer bi si nekaj spekla in prenočila. Najprej sva se namenila v vaško gostilno, da bi izvedela kaj novic in se malo okrepčala. Potem pa sva si poiskala čeden prostor pod nekim hrastom in se utaborila. Sam sem imel na skrbi vse do plinskega gorilnika, Emil pa je bil zadolžen za vse nad njim, to je ponev, za tisto v njej in kar spada še zraven. Kmalu sva se zlila z nočjo, kar sredi pogovora naju je zmanjkalo. Noč se nama je zjutraj zdela kar nekam prekratka, ob sedmih sva namreč že načrtovala začetek spusta, prej pa je bilo potrebno še marsikaj postoriti.
    Po prvih kilometrih veslanja sva ugotovila, da je Nanoščica raj za ljudi, ki želijo loviti in uloviti ribe – ribiče. Kar nekaj jih je poskušalo srečo tisto jutro. Med vožnjo sva občudovala njihovo inovativnost pri izdelavi vab in pasti. Opazila sva celo "vrše" rečnega tipa. Ribiči, z dovolilnicami in brez, še verjetno niso doživeli čolna na reki ob takem času, zato so vsi po vrsti tekli gledat, kakšen krap pa povzroča toliko hrupa, nato pa hitro nazaj k svojim vabam, da so jih izvlekli. Na njihovih obrazih so se oblikovali nedoločljivi izrazi med smehom in presenečenjem.
    Prebijala sva se skozi skoraj neprehodne zapreke vejevja in podrtega drevja v kombinaciji z globoko vodo, blatom, ki se ti ugrezne do pasu in visokim poraslim bregom, tako da je bilo nemogoče izvleči čoln. Po polovici se je reka skrčila v meter širok potoček, kar je trajalo vsaj en kilometer. Tu je bilo potrebno seveda broditi po vodi in vleči čoln za sabo. Na nekaterih mestih, že niže blizu Postojne, sva iskala pravi rokav, saj se je težko določilo smer toka – takrat sem se ubadal z mislijo na pravilo, kaj storiti, če se izgubiš v pragozdu, ki pravi, da je potrebno slediti še najmanjšemu potočku, ki se bo potem združil in te prepeljal do morja.
    Namesto v načrtovanih petih urah, sva potrebovala do Postojnske jame sedem ur in pol. Utrujena in vesela sva se izkrcala na hotelskih poljanah – takrat še nisva vedela, da bova za vožnjo iz Postojne do Celja zaradi zapore ceste potrebovala nadaljnjih sedem ur – avtomobilski pragozd je bil vsekakor napornejši in bolj utrujajoč.

    Tomi Kadilnik

    2014 – Po Vipavi od Brij do Renč

    Poleti 2014 sem se spustil od Brij do Renč. Kljub iskanju po spletu tega "potopisa" nisem zasledil nikjer (le zapis rekreativnih množičnih spustov od Renč navzdol).
    Moje priprave so bile zato relativno omejene – pregledal sem predvsem Google maps, kje lahko pričakujem kakšen jez ali podobno oviro (med potjo se je izkazalo, da jih je več, kot sem jih v naprej identificiral). Ta individualni spust sem izvedel vroč julijski dan (izjemoma zelo vroč dan kljub sicer zelo deževnem poletju 2014).
    Patrik Kolar na reki Vipavi V vodo sem se spustil ob mostu čez Vipavo v Brjah, kjer se da tudi dobro parkirati. Že kmalu sledi manjši jez in kak km do dva dalje večji jez v Batujah, kjer sem moral s čolnom ven in naokoli. Globina in hitrost vode se precej spreminjata, ponekod sem moral zaradi nizkega vodostaja ven in vleči čoln svojih 50 – 100 m preden sem lahko nadaljeval. Večina spusta poteka med močno zaraščenimi bregovi, ki se odprejo šele pri Zaloščah. Za Zaloščami sem "končno" srečeval tudi nekaj več "civilizacije" (nekaj kopalcev, pikniki).
    Malo pod železniškim mostom pod Zaloščami je nekaj manjših brzic, ki so me kar poškropile, sicer je spust dokaj miren. Cela pot se mi je proti koncu nekoliko vlekla, ker Vipava precej vijuga in je bilo vedno bolj vroče in soparno. Dodaten izziv je bil vlečenje čolna čez jez male hidroelektrarne Gradišče (to je verjetno prepovedano, a ni bilo nikogar, ki bi nasprotoval). Moja začetna ideja je sicer bila nadaljevati se mimo Renč, a sem že do tam porabil skoraj 4 ure, zmanjkalo mi je pitne vode (nekaj jo je odplaknila brzica v Zaloščah), a sem se v Renčah odločil, da je dovolj (tam se da tudi zelo lepo izstopiti, pa še "prijazno" je za tistega, ki te pride iskat z avtom. Podvig sem zaključil v lokalu na osrednjem trgu ob "rehidraciji" čakajoč na "pick up", kjer me je natakarica precej presenečeno gledala, rekoč, da ne pozna nikogar, ki bi napravil ta spust.
    Celotna izkušnja je zelo lepa, bi še šel, a raje pri nekoliko višjem vodostaju – ne sredi poletja.

    Patrik Kolar

    Po reki Vipavi

    Vipava je reka, ki privre na dan neposredno iz zahodnega vznožja Nanosa v samem mestu z enakim imenom: Vipava. Ali je mesto dobilo ime po reki ali obratno, ne vem, pa tudi na um mi ni prišlo, da bi koga vprašal. Za nekoga, ki prvič pride v Vipavo in želi priti k izviru misleč, da bo našel potoček, ki se postopoma bogati z vodo, je izvir reke Vipave pravo navdušenje. Iz mestnega centra ne potrebujete nekaj km hoda, kakor bi pričakovali, marveč le 200m do vznožja mogočne z gozdom porasle strmine, ki je del gore Nanos. Voda prihaja iz zemlje in skalnih lukenj na več mestih, tvori pa dva toka, ki se po nekaj deset metrih združita. Ker jo sončni žarki pod zemljo ne dosežejo, je voda zelo hladna. Naprej teče po istoimenski dolini in se v Italiji izliva v reko Sočo. Temperatura vode se poleti le počasi dviguje, kljub njenemu mirnemu toku. Struga je na vsej poti precej globoka, voda se ne razliva po peščenih plitvinah, kar bi jo sicer hitro ogrelo, da bi zadostila potrebam zmrzljivih kopalcev. Obrežno grmovje varuje okoliško obdelovalno zemljo pred erozijo, močan dejavnik pa je seveda zelo blag padec doline.
    Za plovbo je primerna že 100 m po izviru z vsemi vrstami plovil: kajaki, kanuji itd. Po mojem mnenju je ena najlepših in najprimernejših slovenskih rek za spust s čemer koli. Morda bi na začetku čoln z nekoliko prevelikim ugrezom tu in tam nasedel, potem pa se struga že poglobi. Vsakih nekaj 100 m so na reki umetne pregrade iz kamenja visoke do 1 m, ki pa se dajo vse elegantno preskočiti z vsemi plovili (le poliestrski kanu bi se morda kje zataknil). Na začetku je tako čista, da se okoliške hiše v samem mestu Vipava oskrbujejo neposredno iz struge. Čim nižje pa se spuščamo, tem bolj je voda organsko onesnažena, saj kanalizacija iz okoliških zaselkov speljana neposredno v strugo in intenzivno kmetijstvo, ki uporablja številne ekološko oporečne pripravke za zatiranje škodljivcev, naredita svoje.
    Z Emilom, ki mu ni bilo potrebno dvakrat govoriti, sva se nek torek dopoldan v juniju, ko so Vipavci hiteli vsak za svojim opravilom, znašla sredi Vipave ter iskala senco za Emilovo katro in osvežilno pijačo za najina grla. Senco sva našla, torek pa je bil, kot se je pozneje izkazalo, črni torek za gostilne na tem koncu; skoraj vse so bile zaprte. Končno sva se za urico ustalila pri bifeju ob samem izviru reke Vipave v čudovitem hladu, kjer pa nama mlada in postavna a vendar uvela točajka ni znala ničesar povedati – saj razumete, ko pride popotnik v tuj kraj, najprej vpraša po navadah in postavi.
    Pod častitljivim obokanim mostom nekaj deset metrov niže sva si pripravljala najino kombinacijo med raftom in kanujem za plovbo. Na mostu si je razred osnovnošolcev dajal opravka z merjenjem njegovih dimenzij. Potem je prišel še razred, po moje iz kakšne šole s prilagojenim programom, pod vodstvom pedagoginje, ki je večji del delovne dobe že imela pod streho. Oboji so naju opazovali pri najinem poskakovanju po zelo mrzli vodi, ko je učenec iz druge skupine vprašal gospo učiteljico: "Ali se bosta peljala s čolnom?" "Ja malo se bosta peljala po vodi malo pa po kamenju", je pojasnila pedagoginja. Zlagal bi se, če bi rekel, da nama je bil odgovor všeč, čim hitreje sva skočila v čoln in si mislila svoje. Skozi kamnite jezove visoke od pol do enega metra sva iskala prehode za čoln in skakala preko, potem pa spet z močnimi zavesljaji glisirala po mirni vodi do naslednje zapreke. Užitek je morda nekoliko zmanjšal samo vonj po gnojnici, ki jo je na dveh mestih nekdo zlil v reko. Začel se je užitek krmarjenja po rečnem toku, ki mu je bilo konec pri Brjah, saj sva se vozila že pet ur, ko sva čoln skozi neke koprive privlekla na suho in ga odnesla do bližnje kmetije. Kmetica v Brjah nama je dovolila, da sva čoln položila v senco zraven hiše. Seveda sva takoj izžrebala, kdo bo pripeljal avto iz Vipave. Bogovi so določili Emila. Sam pa sem se ulegel v čoln in se zbudil šele ob škripanju zavor Emilove katre.
    Med vožnjo sem poslušal Emilovo zgodbo, kako je samo zaradi mene prišel tako kmalu nazaj, sicer bi sprejel povabilo brhke voznice, ki mu je ustavila, in odšel k njej na obisk. Naredila sva še krog preko Štanjela potem pa se usmerila proti domu.

    Tomi Kadilnik